Mednarodni standardi za zavarovana območja - implikacije za Triglavski narodni park

Danes je v svetu preko 100.000 zavarovanih območij, ki merijo blizu 20 milijonov km² in pokrivajo 11,5% celotne površine zemlje. V Evropi je več kot 42.000 zavarovanih območij, ki pokrivajo 12.27 % površine.

Kaj je zavarovano območje?

Veljavna definicija, kot jo je sprejela IUCN se glasi: Zavarovano območje je točno določen geografski prostor, ki je s pomočjo pravnih ali drugih veljavnih ukrepov priznan kot namenski prostor, ki je upravljan tako, da se zagotovi dolgoročno varstvo narave skupaj s pripadajočimi ekosistemskimi storitvami in kulturnimi vrednotami.

Zavarovana območja so pomembna zaradi ohranjanja in varstva snovnih kot tudi nesnovnih vrednot:

Snovne vrednote:

naravno življenjsko okolje (habitat) s pripadajočim rastlinstvom in živalstvom, biotska pestrost, naravni procesi, ohranjanje ravnovesja njihovih in sosednjih ekosistemov oziroma širših regij, krajinska kakovost, naravne »znamenitosti«, ekosistemske storitve (zagotavljanje pitne vode, vzdrževanje vodnih režimov, mikroklime, ponori CO₂, varstvo pred naravnimi nesrečami...) in snovna kulturna dediščina (premična in nepremična).

Nesnovne vrednote:

rekreacijske – telesna in duševna sprostitev; duhovne – doživljanje narave; kulturne – šege, navade, znanja, veščine, verovanja, ustno izročilo, sveti kraji...; raziskovalne – opazovanje, spoznavanje in razumevanje naravnih procesov; izobraževalne – opazovanja in razumevanja medsebojnih odnosov narave in človeka in razvijanje razumevanja odnosov v naravi in družbi; identitetne - lokalna pripadnost; eksistenčne – prostor je sam po sebi vreden ohranjanja, ne glede na to, da ga morda nikoli ne obiščemo; inspiracijske, estetske, etc.

Zavarovana območja pa so tudi pomembna za razvoj podeželja, na marginalnih delih zavarovanega območja pa tudi za racionalno in na načelih trajnosti utemeljeno rabo ter za zagotavljanje prihodka od dejavnosti povezanih z upravljanjem teh območij ter zagotavljanje delovnih mest, predvsem na področju rekreacije in turizma.

Kratek pogled v zgodovino zavarovanih območij

V zgodovini zavarovanih območij se največkrat navaja ustanovitev Yellowstonskega narodnega parka leta 1872 kot prvo zavarovano območje. Vendar pa je zgodovina zavarovanih območij veliko daljša, saj so bila v Indiji že pred 2000 leti s kraljevim odlokom zavarovana posamezna naravna območja, v Evropi pa so že pred 1000 leti kralji in drugi lastniki zavarovali gozdove zaradi lova, v drugih delih sveta so predvsem lokalne skupnosti v zavarovale dele svojega ozemlja kot t.i. sveta mesta, itd. Vendarle pa je mejnik 1872 pomemben, saj je bil takrat prvič ustanovljen narodni park s cilji in nameni, kakršne naj bi izpolnjevali tudi današnji narodni parki v svetu. Za Evropo je pomemben mejnik leto 1909, ko so na Švedskem ustanovili prvih devet narodnih parkov, kmalu pa so jim sledile druge države, med njimi tudi v Sloveniji, saj je bil 1924 leta ustanovljen prvi narodni park, najprej pod imenom »Prirodni varstveni park«, pozneje imenovan »Alpski varstveni park« in od 1926 dalje pa to območje poznamo kot »Triglavski narodni park«.

Že leta 1933 je prišlo do pobude, da bi se dogovorili za sistem zavarovanih območij, ki bi različne vrste zavarovanih območij klasificiral po enotnih merilih in kriterijih in uvedli enotno terminologijo, leta 1978 pa je bil sprejet prvi sistem z 10 kategorijami zavarovanih območij. Ta sistem se je pozneje dograjeval in 1994 je IUCN sprejel sistem 6 kategorij, leta 2008 pa je bil ta sistem ponovno dopolnjen. IUCN sistem zavarovanih območij je globalno omrežje, ki ga podpira tudi Konvencija o biotski pestrosti (CBD). Države imajo sicer lahko neodvisen sistem razvrščanja zavarovanih območij, vendar mora biti usklajen z IUCN sistemom zaradi razvrščanja v Svetovno bazo podatkov o zavarovanih območij (WDPA), kar izhaja tudi kot ena izmed obveznosti po CBD.

Kategorizacija zavarovanih območij

Kategorizacija zavarovanih območij je ključni globalni okvir, njen namen pa je, da pomaga usmerjati upravljanje in prioritete v zavarovanih območjih na svetu in s tem doseganje ciljev, ki jih na področju varstva narave in trajnostnega razvoja promovirajo mednarodne organizacije in konvencije. Vse kategorije so pomembne, med seboj pa se razlikujejo po upravljavskih ciljih (cilj pomeni stanje, ki ga želimo doseči) – določitev kategorije temelji na glavnih (primarnih) upravljavskih ciljih. Primarni upravljavski cilj se uveljavlja na najmanj 75% zavarovanega območja. Namen kategorizacije pa je tudi pospeševanje načrtovanja zavarovanih območij, izboljšanje upravljanja informacij o teh območjih ter nudenje pomoči pri določanju smernic za izvajanje določenih aktivnosti v zavarovanih območjih.

Kaj je narodni park?

Narodni park sodi v kategorijo II po IUCN sistemu upravljavskih kategorij za zavarovana območja. Definicija narodnega parka: Zavarovana območja iz kategorije II so večja naravna ali skoraj naravna območja, kjer so zavarovani ekološki procesi z vrstami in ekosistemi, značilnimi za območje, in so temelj za zagotavljanje okoljskih in kulturno skladnih pogojev za zadovoljevanje duhovnih, znanstvenih, izobraževalnih potreb ter za rekreacijo.

Primarni cilj narodnega parka je: Varovanje naravne biotske pestrosti skupaj z ekološko strukturo in okoljskimi procesi območja, ter spodbujanje izobraževanja in rekreacije.

Med sekundarnimi cilji in nameni so lahko tudi ohranjanje prebivalstva v parku in upoštevanje potreb lokalnega prebivalstva in lokalnih skupnosti, vključno z rabo naravnih virov za njihove življenske potrebe, vse pa na način, da ne bo prizadet prvenstveni namen območja, kar v enaki meri velja za tudi za varstvo kulturne dediščine.

Implikacije mednarodnih standardov za TNP

1. Ugotovitev: TNP danes ne izpolnjuje mednarodnih standardov za narodni park kategorije II.
2. Če država želi imeti narodni park, ki bo izpolnjeval mednarodne standarde in sledil zahtevam podpisane Konvencije o biotski pestrosti (CBD), potem je dolžna z novim zakonom o TNP:
• zagotoviti sodobno, celovito in učinkovito upravljanje z narodnim parkom ter preprečiti in zaustaviti kakršnokoli izrabo virov in način izrabe le-teh v nasprotju s prvenstvenimi cilji in nameni TNP, kar pa pomeni novo institucionalno strukturo upravljanja parka;
• znotraj sedanjih meja TNP, po možnosti pa celo na večji površini, uveljavljati mednarodne standarde za narodni park kategorije II in določiti coniranje parka tako, da se bodo primarni cilji narodnega parka (glej Smernice IUCN) uresničevali najmanj na 75% območja TNP;
• hkrati z zakonom o TNP določiti/urediti tudi načine reševanja problemov, ki jih prinaša zatečeno stanje prevladujočega zasebnega lastništva zemljišč in vzpostaviti učinkovit sistem upravljanja z državnimi zemljišči in lastnino v TNP;
• zagotoviti ustrezne finančne vire za programe, ki jih narekuje poselitev znotraj parka ter v manjšem delu TNP možnosti za razvoj dovoljenih dejavnosti, ki ne bodo v nasprotju s prvenstvenimi cilji in nameni TNP;
• zagotoviti nujno podporo celovitemu razvoju in varstvu biosfernega območja Julijske Alpe, v katerega so se vključile celotne parkovne občine in hkrati zagotoviti učinkovito upravljanje delov območij Natura 2000, ki segajo izven sedanjih meja parka.
3. Če bo država vztrajala na rešitvah iz aktualnega predloga zakona o TNP, bo logična posledica tako sprejetega zakona, da smo se Slovenci odpovedali narodnemu parku, kot so ga snovale generacije že od začetka prve ideje o narodnem parku od leta 1908 naprej, saj bi tak narodni park ne mogel pridobiti mednarodnega statusa kategorije II. Tudi zmanjšanje površine TNP do mere, da bi eventualno še imel kvalitete narodnega parka ali pa umestitev parka v katero od drugih kategorij, s katerim bi se znižala stopnja varstva naravne vrednote bi pomenila, da država ne sledi uzanci, »da je vsako spreminjanje kategorije zavarovanega območja z namenom, da se zniža stopnja varstva naravne vrednote, kot tudi uporaba kategorij za opravičevanje naravi in okolju škodljivih razvojnih posegov, nesprejemljivo«.

S takim dejanjem pa bi država tudi kršila obveznosti, ki jih je prevzela s podpisom CBD.

Zaključek

Takšna stališča je civilna družba, ki sestavlja Koalicijo nevladnih organizacij za ohranitev TNP, oblikovala in posredovala prejšnjim vladam že od začetka oblikovanja novega zakona o TNP, kar vse je podrobno navedeno tudi v Spomenici za TNP iz leta 2004. Maja 2005 pa je Koalicija na podlagi Spomenice pripravila osnutek zakona in ga ponudila ministru Podobniku, kot ustreznejšo podlago za novi zakon. S svojimi konstruktivnimi predlogi je na povabilo ministra Podobnika tudi sodelovala pri pripravi aktualnega zakona, žal brez možnosti za kakršenkoli vpliv na ta predlog. Zato Koalicija na sedanjega ministra Erjavca in na sedanjo Vlado ponovno naslavlja svoja opozorila in upa, da bo sedaj končno spoznano dejstvo, da Slovenija zasluži svoj edini narodni park, ki pa bo oblikovan in upravljan v skladu z mednarodnimi standardi in bo lahko vpisan v Seznam Združenih narodov kot narodni park kategorije II.

Opomba: Uporabljene so strokovne podlage, ki določajo mednarodne standarde za zavarovana območja vključno z narodnimi parki (IUCN, WDPA) ter posredno tudi tiste obveznosti, ki jih je država podpisnica sprejela s Konvencijo o biotski pestrosti. Zavezujoči mednarodni pravni dokumenti, ki se nanašajo na TNP pa so tudi globalne, evropske in regionalne konvencije, med katerimi sta posebej pomembni Evropska konvencija o varstvu krajine in Alpska konvencija vključno s štirimi protokoli.

Marija Zupančič – Vičar
Članica IUCN/WCPA

21. maj 2009