Protest proti vožnji v naravnem okolju planinskih društev Podravja

Planinci planinskih društev Podravja že dalj časa opozarjamo javnost in predvsem pristojne državne organe in institucije na problematiko in škodo, ki jo povzroča vožnja z motornimi vozili v naravnem okolju. Pritiski in dolgoročna škoda v naravi se vsako leto stopnjujejo v neverjetnih razsežnostih. Vožnja z motorji za kros in z motornimi sanmi v naravnem okolju je šport, ki je ta čas v največjem vzponu.

SITUACIJA NA TERENU JE ALARMANTNA, ZATO ZAHTEVAMO:

1. da pristojni državni organi (policija, inšpekcijske službe) v okviru veljavne zakonodaje takoj začnejo izvajati ukrepe za preprečitev nadaljevanja takšnega stanja. Pristojna ministrstva naj izvajalcem nadzora izdajo jasna in nedvoumna navodila za preganjanje in kaznovanje kršiteljev. Na voljo imajo več zakonov, ki predvidevajo tudi višje globe in kazenske sankcije kot Zakon o vožnji v naravnem okolju:

   Zakon o planinskih poteh,
   Zakon o ohranjanju narave,
   Zakon o divjadi in lovstvu,
   Zakon o gozdovih,
   Zakon o kmetijskih zemljiščih;

2. takojšnjo vzpostavitev naravovarstvenih nadzornikov na celotnem območju Republike Slovenije, ker na terenu še vedno ne delujejo;
3. uvedbo naravovarstvenih nadzornikov prostovoljcev, ki bi lahko zelo učinkovito pomagali kot poznavalci lokalnih razmer in terena na najbolj kritičnih območjih;
4. zagotovitev ustreznih tehničnih sredstev za učinkovit nadzor težje dostopnih predelov organom nadzora (policija, inšpekcijske službe, naravovarstveni nadzorniki);
5. različni organi nadzora (kmetijski inšpektorji, gozdarski inšpektorji, naravovarstveni inšpektorji, naravovarstveni nadzorniki, policija) naj izdelajo skupni načrt rednega in sistematičnega nadzora za najbolj kritična območja, njihovo delo naj se medsebojno usklajuje in dopolnjuje. Na ostalih območjih, kjer se problematika pojavlja samo občasno, pa je treba zagotoviti možnost takojšnje intervencije in ukrepanja;
6. organi nadzora se morajo resno in profesionalno odzvati na vsako prijavo kršitev zakonodaje, ki ureja to področje.

ZAKONODAJALEC NAJ TAKO NOVELIRA VELJAVNO ZAKONODAJO IN V NJEJ PREDVIDI:

1. višje globe in ostale sankcije proti kršiteljem;
2. večkratnim kršiteljem zakona o vožnji v naravnem okolju naj se zraven denarne kazni zapleni vozilo. Prav tako naj se kršiteljem takoj zapleni vozilo ob vožnji v območjih zavarovanih predelov narave in ob kršitvah, s katerimi je bila povzročena velika dolgoročna škoda naravnemu okolju ali gospodarska škoda;
3. jasno naj določi območja, kjer je možno voziti motorna vozila zunaj kategoriziranih in nekategoriziranih cest. Zunaj kategoriziranih cest je možna vožnja na samo za to
4. predvidenih oziroma določenih mestih (poligonih in progah), ki naj bodo pod upravljanjem odgovorne osebe;
5. jasno in nedvoumno je treba prepovedati vožnjo tudi po vseh nekategoriziranih cestah, ki vodijo skozi naravno okolje (gozdnih cestah, dovoznih cestah, cestah v zasebni lasti, vlakah, …);
6. poligoni in proge naj se umestijo v že degradiran prostor in ne v naravno okolje oziroma na mesta, ki bodo v skladu z veljavnimi prostorskimi akti, ali pa naj bodo določeni s prostorskimi akti tako, da ne bo vplivov na naravno okolje. Umeščanje v prostor ali določitev območij, kjer bi bile omogočene te dejavnosti, ne moreta biti samo v pristojnosti lokalnih skupnosti, ampak morajo imeti zadnjo in glavno besedo pri tem strokovne vladne institucije. Lokalna skupnost lahko samo območje predlaga;
7. zahtevki in pritiski določenih skupin za določitev izjem, nekakšnih koridorjev za vožnjo skozi naravno okolje po nekategoriziranih cestah, vlakah, poljskih, gozdnih poteh SO NESPREJEMLJIVI, saj bodo obstoječe stanje še poslabšali in onemogočali učinkovit nadzor;
8. prav tako naj se zakonsko uredi vožnja s kolesi v naravnem okolju;
9. država in njene institucije naj podprejo in spodbujajo prizadevanja nevladnih organizacij pri reševanju tega problema, jih vključijo v proces oblikovanja spremembe zakonodaje in upoštevajo njihove konstruktivne predloge.

SVOJE ZAHTEVE IN PREDLOGE UTEMELJUJEMO:

zavedati se moramo, da že vozilo samo, zlasti pa hrup, povzročata nemir pri divjih živalih, ki je lahko pri nekaterih občutljivih, ogroženih vrstah tudi usoden za preživetje in obstoj.

Posebno ranljive so živali pozimi, ko morajo nenehno bežati zaradi hrupa motornih sani in tako porabljajo dragoceno energijo, ki jo v zimskem času zaradi pomanjkanja hrane zelo težko nadomestijo. Zaradi visoke snežne odeje potrošijo pri bežanju veliko več energije kot v času brez snega. Zato lažje postanejo plen plenilcev ali pa zaradi izčrpanosti celo tako shirajo, da poginejo. Zaradi shiranosti tudi izgubijo odpornost proti nekaterim boleznim, ki so tako posredno razlog za dolgo in mučno umiranje.

Nekatere živalske vrste so še zlasti občutljive za hrup. Dokler imajo prostor, se umikajo v mirnejše predele, ko teh zmanjka, izginejo, na določenem območju izumrejo.

Motorne sani uničijo mlada drevesa, ki niso vidna, saj so tik pod snežno odejo. Priča smo tudi vožnjam, pri katerih objestneži manjša drevesa namerno povozijo. S tem se povzroča tudi ogromna gospodarska škoda. Gosenice motornih sani zarežejo globoko v sneg do rastja, ki je v zimskem času pod snežno odejo enako občutljivo kot v času vegetacije. Motorne sani so izjemno velik onesnaževalec z izpušnimi plini. Primer: dvotaktne sani spustijo v ozračje v eni uri toliko nezgorelih ogljikovodikov kot avtomobil z motorjem euro 4 po 60.000 km. Ti izpusti padejo na snežno odejo in počasi preidejo skozi vodo v rastline, zemljo in vodo. Zato smo zelo zaskrbljeni nad stanjem pohorskih barij, ki se pozimi spremenijo v poligone za motorne sani.

Močne zareze, ki jih puščajo motorji za kros in terenski avtomobili, v zemlji postanejo žarišče erozije in tako pomenijo trajno spremembo okolja, močno skazijo naravno krajino. Takšna žarišča se sčasoma na določenih območjih ob padavinah spremenijo v prave hudournike. Uničujejo se gozdna podrast, travna ruša, uničujejo se redke in ogrožene, tudi z zakonom zaščitene rastline. Uničuje se delo lastnikov in skrbnikov gozdov, uničuje in spreminja se krajina, ki jo je skozi stoletja v sozvočju in s pristnim čutom do narave oblikoval človek. Uničuje in spreminja se narava, na katero smo Slovenci tako radi ponosni.

Hrupne in uničevalne vožnje so navsezadnje moteče tudi za nas ljudi. Niso samo moteče, temveč nas tudi ogrožajo, saj se moramo pohodniki na planinskih poteh umikati objestnim motoriziranim voznikom. V današnjem napornem tempu življenja, polnem stresov, vedno več ljudi išče sprostitev v naravi, miru in tišini. Do nedavnega najbolj skriti in tihi kotički postajajo poligoni za motorizirane brezvestneže. V nekaterih predelih Slovenije je že težko najti mirne kotičke. Prisvojili so si jih objestneži in jih uničili.

Največ o tem pove dejstvo, da se uničevalne vožnje dogajajo skoraj vsakodnevno tudi v zaščitenih območjih narave. Ta območja so običajno najbolj občutljiva, prav tako so enkratna zaradi redkega rastlinskega in živalskega sveta. Strokovnjaki opažajo, da se je stanje habitatov na nekaterih območjih zelo poslabšalo tudi zaradi omenjene problematike.

Opozarjamo na dejstvo, da je Republika Slovenija na osnovi zakonodaje dolžna narediti vse za zaščito narave, zlasti pa za ohranjanje ugodnega stanja na zaščitenih predelih. K zaščiti jo zavezujejo tudi mnogi mednarodni dokumenti, katerih podpisnica je (Alpska konvencija, Natura 2000 …). Očitno je, da je država največji kršitelj in krivec za stanje, kakršno imamo danes.

Kršiteljev praktično ne preganja ali pa je pri pregonu neuspešna, ker za to pristojni organi (policija, inšpekcijske službe) nimajo ustreznih tehničnih sredstev in pooblastil, kazni so smešno nizke. Nadzora in pregona se ne lotevajo sistematično in načrtno, temveč je njihovo posredovanje v glavnem spodbujeno zgolj z vztrajnimi posamezniki, ki prijavijo posamezne dogodke. Zaradi takšnega odziva državnih organov je tudi prijav, kljub vse večjemu številu dogodkov, vedno manj. Tovrstne vožnje so postale tako pogoste, kršitelji pa tako samozavestni v svoji objestnosti, da so nekateri obiskovalci narave prepričani, da je to celo dovoljeno, in zato tudi ne reagirajo pravilno. Dogodka ne prijavijo policiji ali pristojnim inšpekcijskim službam.

Določena interesna skupina se trudi tovrstne vožnje prikazati kot del turistične ponudbe. Večina nas je nasprotnega mnenja - takšne dejavnosti kvarijo ne samo turistični ugled Slovenije, ampak njen splošni ugled.

Meddruštveni odbor planinskih društev Podravja
Odbor za varstvo narave
Darko Lorenčič - vodja